Ravnatelj

Dobrota je pomembnejša od modrosti,

to spoznanje pa je začetek modrosti.

(T. I. Rubin)

Dragi šolarke in šolarji, spoštovani starši in cenjeni sodelavke in sodelavci,

s tako mešanimi občutki še nikoli v svojih dvajsetih letih ravnateljevanja  nisem nestrpno pričakoval jesenske jutranje meglice, ki nezmotljivo leto za letom zavije poletje v prijetne spomine in na široko odpre šolska vrata. Tokrat sem (in zagotovo nisem bil edini)  trepetal vse poletne dni, ki niti približno niso bili brezskrbni, ali bomo vrata naše šmarške šole sploh lahko odprli in pričeli z novim šolskim letom skupaj.

Kljub optimističnemu zaključku lanskega šolskega leta, ki je naš svet zares zavrtelo v povsem novo smer in nas je naučilo marsikaj novega, smo v strokovnih krogih delili izkušnje, evalvirali učenje od doma in vse bolj spoznavali, da šola na daljavo sicer prinaša nove izzive, odpira nova obzorja in širi nova, drugačna znanja, a vendarle vse to ne odtehta številnih pomanjkljivosti in slabosti, ki poglabljajo socialne razlike med učenci, ustvarjajo vrzeli in osamljajo vrstnike, predvsem pa v veliki meri kljub izzivu učenja samostojnosti in prevzemanja odgovornosti učencev v praksi pomenijo prelaganje dela in obremenjevanje staršev. Zato sem čutil neskončno olajšanje ob zeleni luči z vrha, ki je pomenila, da se vendarle vrnemo na šolske hodnike in v klopi naše sončne šole, ki smo jo med poletnimi počitnicami dodobra očistili, prezračili, na določenih delih prenovili in na novo opremili. Predvsem pa sem vesel in srečen, ker vem, da tudi vsi moji sodelavke in sodelavci, ki so se tudi v poletnih dneh pripravljali na nov začetek in se predvsem dodatno izobraževali, z mano delijo te moje občutke, saj šola brez otroškega vrišča in smeha ni prava šola.

Tudi sam bi si, spoštovani starši in dragi šolarji, želel, da bi lahko pričeli šolsko leto drugače, kot ga pričenjamo. Verjemite, da imamo sami zaposleni, predvsem pa odgovorni na šoli, neizmerno več skorajda nepotrebnega dela in birokracije, ki nas ovira, da bi se lahko v polnosti posvetili svojemu izvirnemu poslanstvu, ki nas kljub vsemu še vedno osrečuje in osmišlja vse naše delo. Nenazadnje bi si sam želel na hodnikih naše šole še naprej opazovati te srečne in razposajene obraze naših sončnih šolarjev, predvsem pa v širokih otroških nasmehih brez mask najti energijo za premagovanje vseh ovir, ki jih nastavlja življenje. A tako kot vedno, sem prepričan, da bomo tudi to oviro  premagali skupaj in to z razumevanjem, medsebojnim spoštovanjem in upoštevanjem sprejetih dogovorov in pravil. Nenazadnje nam ostanejo iskrice v očeh. In oči so vendarle ogledalo duše.

Vsem nam, ki delamo in živimo pod našim smejočim se sončkom želim veliko sonca v srcu in očeh, predvsem pa veliko potrpežljivosti, odprtosti, sprejemanja, dobrote, vedoželjnosti in radovednosti. Vse dobro želim

                                                                                   ravnatelj Bojan Juras

 Nisi moder, če nisi potrpežljiv.

(latinski) 

(Visited 2.005 times, 2 visits today)